O integrativni psihoterapiji

Integrativna psihoterapija na osnovi metateoretičnega modela povezuje različne teoretične koncepte in terapevtske pristope, tako da ostaja teoretično odprta in praktično fleksibilna. Osnovni izhodišči sta teorija motivacije (človekova temeljna težnja je iskanje odnosa, strukture in dražljajev) in teorija osebnosti (model jaza v odnosu, kontakt, prekinitve kontakta in obrambni mehanizmi, ego stanja, relacijske potrebe, relacijske sheme in skriptni sistemi, transfer, kontratransfer in nezavedni procesi).

Integrativna psihoterapija razume različne teoretične modele (psihoanaliza, kognitivno vedenjska terapija, transakcijska analiza, gestalt, na klienta usmerjena terapija, humanistične in eksistencalne terapije, terapija sprejemanja in predanosti idr.) kot bolj ali manj uporabne metafore za razumevanje psiholoških in fizioloških procesov, kar v praksi pomeni široko paleto terapevtskih pristopov, ki jih terapevt uporabi glede na trenutne potrebe in želje klienta.

Integrativna psihoterapija v središče terapevstkega procesa postavlja odnos klient-terapevt in razume njuno delovno alianso kot temeljni pogoj za integracijo osebnosti, se pravi integracijo čustvenih, kognitivnih in fizioloških sistemov znotraj posameznika, pri čemer upošteva klientove razvojne faze ter socialne in medosebne vidike. (Povzeto po: Žvelc G. in Žvelc, M. (2011). Integrativna psihoterapija. V M. Žvelc, M. Možina, J. Bohak (ur.) Psihoterapija (str. 565–590). Ljubljana: Založba IPSA.)